Učenci od 1. do 4. in od uvedbe devetletke tudi 5. razreda, ki jih to veseli, so aktivni v dramski skupini podružnične šole Sovodenj že več desetletij. Zadnja leta še število sodelujočih giblje med petnajst in triindvajset. Skupina je kot sekcija priključena KUD-u Sovodenj.

Lahko se pohvalimo, da prve igralske korake naredijo učenci na podružnični šoli. Na odru kulturne dvorane Sovodenj in na drugih prizoriščih se lahko učenci - mladi igralci večkrat v letu kalijo in izkažejo.

V času življenja v državi Jugoslaviji, je morala biti proslava v dvorani ali kje zunaj ob vsakem prazniku. Komaj so se utegnili naučiti za eno prireditev, že je druga trkala na vrata. Odkar pripravljamo dramatizacije, skeče, deklamacije, recitacije in drug program za prireditve v samostojni Sloveniji, je tudi vsebina močno drugačna, časovno pa so nastopi lepo razporejeni preko celega leta.

Svoj prispevek dajo učenci h krajevni (na nekaj let občinski) proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku.

Otroci vsako leto marca z več krajšimi dramatizacijami popestrijo prireditev Pomladni pozdrav, ki jo še s petjem, igranjem na inštrumente, plesom, recitacijami in razstavo, šola in zadnjih šest let tudi vrtec, podarita krajanom, še posebej mamam ob materinskem dmevu.

Že vse od prvega praznovanja osamosvojitve Slovenije dalje nikoli ne manjkajo na slovesnosti na večer pred dnevom državnosti, na prireditvenem prostoru pod starima lipama v Novi Oselici nad Sovodnjem.

Pogosto se zgodi, da so na različnih prireditvah ali obletnicah društev s programom udeleženi tudi učenci.

Dramska skupina vse od leta 1992 v decembru pod mentorstvom Milke Burnik in zadnja leta  Jelke Čadež (brezplačno) poskrbi za krajšo igrano predstavo ob prihodu Miklavža v kulturno dvorano na Sovodenj.

Poleg naštetih nastopov, ki jih namenjamo širši javnosti, so tudi take, na katerih se igralci predstavijo le sošolcem in otrokom iz vrtca, včasih na zaključku šolskega leta tudi staršem.


GLEDALIŠČE IN TURIZEM Z ROKO V ROKI

Kot aktivna članica turističnega društva sem v program dveh poletnih prireditev (Praznik koscev, Srečanje Janezov) pogosto vključevala učence. Tako se je 1997 oblikoval turistični podmladek. Prav po naključju smo se v šolskem letu 2000/01, povečini s četrtošolci takratne osemletke, prijavili na  festival Turizmu pomaga lastna glava. Poleg pisne raziskovalne naloge in razstave smo pripravili tudi deset minutno dramatizacijo kot sintezo prej omenjenega. Med skupinami gorenjskih šolarjev, pretežno osmo in devetošolcev, so naši "malčki" za dramatizacijo Hudič v senožeti  poželi take pohvale, da v prihodnjih letih sploh ni bilo več vprašanje, ali bomo sodelovali, temveč samo še: kaj bomo raziskovali.
In bila so to različna področja naše dediščine, naše preteklosti, ki smo ji dali turistični pridih za današnji in prihodnji čas. Vse to pa se je izrazilo tudi v avtorskih igranih predstavah, oblikovanih za vsak festival posebej: Hudič v senožeti, Noter taki, ven junaki, Umetnost pa taka, In če srečo rad bi še delil z nekom, Mica na konfinu, Oj, lépo je res na deželi in Janez naš na rajžo gre.   

Leta 2000 se nam je zdel zanimiv naslov festivala Turizem in dediščina. Raziskovali smo kmečke pripomočke: klepišča, osovnike in kose. Bili so tudi predmet razstave na regijskem festivalu v Žirovnici in na Prazniku koscev v Novi Oselici leta 2001. Učenci, člani turističnega podmladka in hkrati dramske skupine, so v  obeh primerih (in še kje) zaigrali igrico "Hudič v senožeti". Povsem je sovpadala s tradicionalno etnografsko prireditvijo "Praznik koscev", ki se v Novi Oselici nad Sovodnjem dogaja že 37 let. Govori pa o tem, kako so si včasih nagajali kmečki in bajtarski fantje ter hlapci. Dramatizacijo smo oblikovali po resničnem dogodku izpred sto let in po opisu le-tega izpod peresa Ignaca Kržišnika, našega krajana, dolgoletnega režiserja na amaterskem odru.

Hudič v senožeti

Naslednje šolsko leto nas je razveselilo z naslovom Napeljimo vodo na turistični mlin. Raziskovali smo pričevanja, ostanke in zapise o mlinih, žagah ter kovačijah, ki jih je bilo pred pol stoletja in še prej v naši okolici zelo veliko, zdaj skoraj nič več. Oblikovali smo tudi dramatizacijo "Noter taki, ven junaki". Za naslov in delno vsebino nas je navdihnilo staro reklo: noter staro (babo) - ven mlado. Zgodba govori o ljudeh različnih poklicev in dejavnosti, utrujenih od vsakodnevnega dela in hitenja… Ko pridejo na deželo in gredo skozi t. i. turistični mlin (prav zares so zlezli v stavbo mlina!), pridejo ven spočiti, zadovoljni, polni elana…

Noter taki, ven junaki

V šolskem letu 2002/03 smo se pod naslovom Bili so in ostajajo veliki ljudje posvetili raziskovanju kiparjev rodbine Zajec, nekoč živečih na eni od domačij na Sovodnju. Zanimiva za turiste je predvsem cerkev v Novi Oselici, za katero je vse štiri stranske oltarje izdelal prav kipar Anton Zajec, ki je ustvarjal doma. Njegov nečak Ivan Zajec pa je avtor Prešernovega spomenika na Tromostovju v Ljubljani. Učenci so bili nad novimi spoznanji navdušeni. Odkritja so ponosno predstavili krajanom na pomladni prireditvi in zaigrali igrico "Umetnost pa taka". Z njo so spomnili na različne možnosti ustvarjanja - kiparjenja in na pomen novinarskega širjenja dobrih informacij o kraju in ljudeh.



Mladi za mlade  je bil naslov v letu 2003/04. Čeprav takrat še ni bilo toliko govora o  medgeneracijskem povezovanju, smo raziskovali aktivnosti tedaj sedmih društev v kraju in predlagali možnosti sodelovanja vsaj kdaj vseh na enem mestu. Dramatizacijo smo naslovili "In če srečo rad bi še delil z nekom". Ideja o dobrem druženju na zabavi še čaka na realizacijo.

In če srečo rad bi še delil…
Daleč najbolj uspela pa je bila naloga leta 2004/05. Raziskovanje in turistični predlogi so se uresničili in zaživeli že tisto poletje. Naš turistični jutri smo podkrepili z raziskavo rapalske meje, ki je leta 1920 veliko naših zaselkov in tudi kmetij za celo vrsto let razdelila pod dve kraljevini: del jih je bilo v Kraljevini Jugoslaviji (od leta 1927 v SHS), del v Kraljevini Italiji.
Prehodili smo več poti in jih nekaj predlagali za organizacijo pohodov. Za eno smer se je navdušilo tudi turistično društvo in ob veliki pomoči učencev speljalo prvega in potem še tri pohode ob delu stare rapalske meje od Sovodnja do Nove Oselice, in sicer na dan prireditve Srečanja Janezov. Tisto najboljše pri tem pa je bila dramatizacija Mica na konfinu. Vsebina govori o sodobnih pohodnicah, ki ob starem mejniku srečajo žensko, ki predstavi nekdanjo tihotapko (kontrabantarico) Mico, ki je v času obeh kraljevin prenašala in preprodajala stvari z ene na drugo stran meje. Mica med drugim pove besedilo v rimah, ki smo ga z dovoljenjem prof. Tomaža Pavšiča, pisca knjige Ob stari meji, vključili v dramatizacijo. Pridružita se še jugoslovanski vojak "graničar" in italijanski vojak "financar". Dodaten čar pa predstavi dajeta še narečje in različni jeziki. Z zelo uspelo nalogo in "Mico na konfinu" smo tistega leta sodelovali celo na državnem festivalu turističnih podmladkov v Kočevju. Ob prvih dveh pohodih so učenci igrico zaigrali v naravi, prav ob mejnem kamnu 36/I. Vseh ponovitev Mice na konfinu je bilo doma, v okolici in malo dlje skoraj dvajset. Posnet imamo tudi 13 minutni film na CD (snemala je TV Pika).




Novo šolsko leto je prineslo nov naslov: Združeni k uspehom. Tokrat smo bili Sovodenjčani celo gostitelji regijskega festivala. V nalogi smo razvili idejo o turistični kmetiji, na katero prihajajo turisti, ki spoznavajo okolico in se dobro počutijo tudi v notranjosti stavbe, v hiši (dnevni sobi), kjer imajo vse domačije kmečko krušno peč. Pod naslovom "Oj, lépo je res na deželi" pridejo mestne gospe in gospodične uživat na mirno podeželje, tudi ob zgodbah iz naših krajev, ki jih ob krušni peči pripoveduje stara mati. Zaradi iskrice ljubezni med mladima, tudi težko kmečko delo zgleda enostavno.

Oj, lepo je res na deželi

S turizmom gradimo mostove, je bil naslov zadnjega festivala leta 2006/07, ki je v ocenjevalnem programu še zahteval dramatizacijo. V Novi Oselici nad Sovodnjem že od leta 1988 v organizaciji turističnega društva poteka zabavna prireditev "Srečanje Janezov". Učenci so raziskovali prav te prireditve, podali svoje predloge, oblikovali dramatizacijo "Janez naš na rajžo gre in z vsem sodelovali v Oselici.
Janez naš na rajžo gre.



Ob nastajanju besedil in igranju se je vsakokrat dogajalo kaj zanimivega, najtežje pa je bilo  razdeliti vloge. Vsi so želeli biti zraven, a smo bili omejeni na sedem igralcev. Vsako besedilo je pisano tako, da smo dramatizacijo prilagodili desetim minutam predpisane igre.

Otroci uživajo v igranju, čeprav je vedno prisotna tudi trema. V kar nekaj generacijah so se odkrivali pravi mladi talenti odrskih desk, ki so z glasom in govorico telesa suvereno odigrali zaupane jim vloge. In prav je tako, saj se tudi na ta način krepi samozavest odraščajočih oseb.

Milka Burnik